Tatjana Oblak Milčinski: Brez sladkorja, prosim in To ni bila navadna kava

Z našo tokratno gostjo se bodo dveri Knjigarne ZDAJ odprle veselju. Na skodelico kave nas vabi Tatjana Oblak Milčinski, ki nam bo predstavila kar dve svoji knjigi: Brez sladkorja, prosim in To ni bila navadna kava, ki jih je izdala Produkcijska hiša RED, zavod za užitek branja.

V prvi knjigi Brez sladkorja, prosim gre za deloma dnevniške, deloma pisemske zapise, ki jih avtorica poda v obliki pisem prijatelju Leonu, odposlanih v letih od 1988 do 1994. V njih opisuje svoje živahno otroštvo, študentska leta, predvsem pa družinsko življenje, polno smeha in topline.

Tudi druga knjiga je avtoričina družinska kronika, ki jo je na neki način zakuhal prav prvenec. Ta je pripeljal do povabila na kavo Matije Milčinskega, odtod pa je bil le še korak do oltarja in potem do knjige To ni bila navadna kava. In če se najdeta družini, kot sta Oblak in Milčinski, življenje ni nikoli dolgočasno! Jezik v tem delu še veliko bolj sočen, kar pisateljica doseže s prepletanjem knjižnega, pogovornega in narečnega jezika ter otroškega brbljanja. Zgovorna je njena misel: "Včasih se vprašam, ali se hiša, ki je bila tolikokrat pretresena od huronskega smeha, sploh lahko poruši.”

Tatjana Oblak Milčinski je arhitekta, magistrica etnologije in pisateljica, oblikovalka kostumografije, scenografije ter lutkovnih predstav. Imela je že nekaj razstav keramike, risb, slik in čipk. Sodeluje pri različnih projektih varovanja in oživljanja kulture, v minulih letih pa je začela urejati tudi izjemen opus del svojega tasta, Franeta Milčinskega Ježka.  Letos je Založba Ph-RED izdala izpopolnjen ponatis njenega prvenca Brez sladkorja, prosim in njegovo nadaljevanje – dnevniški roman To ni bila navadna kava.

»Meni predstavlja popolno življenje poznavanje in čutenje vsega, kar je v ljudeh in stvareh,«

pravi avtorica, ki vas prijazno vabi, da na tokratno kavo prinesete tudi svojo najljubšo kavno skodelico in z njo del svoje zgodbe.

1 Comment