Božidar A. Kolerič

Uvod – čisto na kratko.

Prihajam iz Slovenj Gradca, že nekaj časa pa živim in delam v Ljubljani. Delam to, kar z največjim veseljem delam in imam to srečo, da obstaja galerija na Gornjem trgu – za to in tudi za siceršnjo podporo se zahvaljujem svoji ženi.

 

Če se vrnete nazaj v otroštvo?

Danes sem malo razmišljal o tem, kako se v življenju vse čudno poveže. Čuden sem bil že kot otrok in to sem še vedno po malem. Vedno sem bil malo drugačen, kot sedmi otrok v družini, sem najmlajši, ker pa so vsi bratje in sestre precej starejši, sem bil malo odmaknjen od vsega dogajanja – na nek način v centru pozornosti, na drug način pa malo odmaknjen. Narava mi je bila zelo blizu, veliko časa sem preživel v naravi. Veliko stvari, ki sem jih pogrešal pri ljudeh, sem našel v naravi. Vedno sem raje bil sam, čutil stvari, se jim čudil, jih opazoval in to je na srečo še ostalo. To imam še v sebi, mogoče včasih delujem malo otročje zaradi tega, ampak meni je ok. Že kot otrok sem se izražal na različne načine.

 

Zrasli ste v glasbeni družini …

Glasba je bila povsod, vedno prisotna. Poleg tega, da sem zgodaj shodil, začel govoriti in se izražati s petjem in risanjem. Ampak risal sem drugačne stvari kot moji vrstniki. Bolj vesolje, planete, bolj me je to privlačilo. Že od nekdaj sem čutil povezave, ki jih nisem znal niti drugače ubesedit ali izrazit kot tako. Glasba je kasneje postala moja življenjska usmeritev, tudi šolal sem se v tej smeri, po šolanju pristal na radiu kot glasbeni urednik, napovedovalec, kot moderator, kot producent – veliko sem snemal reklame in podobne stvari. Veliko sem igral in nastopal z raznoraznimi ansambli, delal sem glasbo zase, za druge …Včasih je bilo modno biti kantavtor in sem tudi sam bil kantavtor – pesem Ljubi me ljubi je plod mojega dueta Okay. V osemdesetih letih je bilo dosti glasbe, nastopov – življenje je bilo zelo pestro, naporno in predvsem nezdravo.

 

Kaj je povzročilo premik?

Dogodek 12. 12. 1992, morda je bila ura celo dvanajst. Doživel sem preblisk, kolaps. S tem je povezana zgodba – par dni prej, pred tem dogodkom sva se s prijateljem peljala v avtu ponoči, kot strela z jasnega se je v steklo na moji strani zaletel bel golob. Golob je izginil, nikjer ga ni bilo, ostal pa je odtis kril, ki se dobre dva-tri dni ni dal izbrisati. Takrat tega še nisem povezoval, kasneje pa sem začel stvari povezovati, ker sem se moral kar nekaj časa sestavljati po tistem dogodku. Sledilo je obdobje razširjenega dojemanja, čiste percepcije vsega, kar je bilo okrog, vsega sem se bolj intenzivno zavedal, bolj intenzivno čutil, videl, slišal. Takrat so se začele tudi vizije slik, ki so kasneje začele nastajati.

 

Kdaj ste začeli slikati?

Leta 1995, letos je dvajset let od tega, ko so nastale moje prve slike, ki pa še niso bile podobne tem slikam. Bile so spet vesoljske, galaksije in podobne stvari. Pojma nisem imel o barvah, o ničemer. Ampak nekaj me je vodilo k temu, da sem začel risati, slikati …začel sem ustvarjati drugačno glasbo. Izšla je moja prva samostojna kaseta z naslovom Pot – simbolično, ker je bila pot popolnoma drugačna. Na radiu sem začel vodit oddaje Kolo življenja, v katerih smo gostili različne ljudi z alternativnih, mejnih področij. Tako mi je bilo dano spoznati zelo zanimive ljudi, z nekaterimi imam še danes stike, med njimi z Mileno Plut Podvršič, doktorico medicine, ki je bila prva, ki je prepoznala potencial v mojih slikah.

 

Kdaj so začele nastajati slike v današnjih oblikah?

Leta 2000. Kupil sem barve in platno in vprašal, kako to narediš, ja, zmešaš, pa je. To sem naredil in nastala je prva slika. Kaj je to, sem se vprašal. Angel. Angel? Angel. Ljudje so se ob mojih slikah začeli čudno obnašati, ugotavljat sem začel, da moje slike vplivajo nanje … Potem pa je Milena Plut Podvršič naročila eno sliko in nastala je slika, na kateri je simbol, za katerega je Milena povedala, da ga je videla štiri mesece prej v eni svojih meditacij.

 

Tako se je začelo …

Najprej je prišla mamica punčke, stare dve leti, ki ni govorila, se izražala, je bila popolnoma zaprta. Po nekaj dneh je punčka spregovorila in začela komunicirati z okolico. Začele so se potrditve, slike so začele vplivati, spremembe so se začele dogajati. Fizični odziv je bil na primer pri sliki Angel noči. Človek, ki jo je na vsak način hotel imeti, jo je doma obesil na steno stare hiše z metrskimi zidovi … čez nekaj dni je zid počil tako, da je bila skozi zid luknja, da se je videlo ven. Poklical me je paničen, kaj je zdaj to – jaz pa tudi. Zid se mu je tam začel rušit … Ne rušijo vse slike, brez skrbi.

 

Ste tudi vi močneje doživljali svoje slike?

Ko sem delal slike za različne ljudi, sem čutil njihove stiske, fizične bolečine, spremembe, njihove težave z jetri, želodcem … Potem sem se ustrašil, kaj naj to pomeni, ker sem namreč tudi jaz to doživljal. In to na nek način še vedno doživljam, ko rišem sliko za nekoga, ampak ne več tako intenzivno – znam to drugače prenesti kot pred leti. Prelomno pa je bilo tudi moje dvomesečno bivanje v Braziliji, kjer sem začutil bolj prvinsko energijo in takrat so pričela prihajati naročila za slike iz drugih držav.

 

Zakaj slike nastajajo?

Ne vem. Čisto jasno mi verjetno nikoli ne bo. Vendarle, niso brezveze. Nimam se za slikarja, o slikanju nimam pojma. Vsaka slika mi sama pove, kaj moram narediti, vsaka slika je zgodba zase, od začetka. Slike nosijo, po mnenju tistih, ki jih imajo, spodbudo notranjih potencialov, da bi udejanili namen svojega bivanja tukaj in tako sami postali ustvarjalci sebi. Slike niso narejene za tisto, kar je zunaj, kar se nenehno spreminja, čemur rečemo življenje, pa dejansko ni – to so samo življenjske situacije. Življenje je tisto, kar je znotraj, kar je v nas, kar vse preredko zaznamo. Slike so narejene, da bi ta potencial znali začutiti, se povezali preko teh slik s tem potencialom. Umetnost ni ustvarjati neko materialno obliko, ampak da skupaj z njo ustvarjaš tudi višjo stopnjo svoje zavesti. Temu so slike namenjene. Vzpodbujajo naš razvoj.

 

Slike so med seboj zelo različne.

Različni so ne le formati slik, ampak so tudi različni nameni, narejene so za posameznike, za družino, za par, za otroka – ko smo ravno pri otrocih, so najbolj direktni. Prav zanimivo je gledati, kako otroci, ki gredo mimo galerije, potegnejo starše notri. Otroke pritegnejo slike, stojijo, jih gledajo – jih čutijo. Ne sodijo. Ne analizirajo. Kot jih nekateri želijo, marsikdo pa s to analizo postane živčen, ker ne ve, kam bi to dal. Slike ne spadajo nikamor, niso nek vrhunski dosežek. So pa narejene s srcem in tako jih je treba gledati. Jim pustiti, da te nagovorijo. Niso plod trenutnega navdiha, frustracije … skušajo biti objektivne. Bistvo ni vse. Je pa v vsem prisotno. Bistvo nima lastnosti tega, kar predstavlja. Bistvo barve ni barva, ampak energija, ki to barvo usmerja.

 

Te slike imajo svojo glasbo.

Dolgo sem čakal na to, da mi je uspelo to združit, dolgo sem si želel to narediti, ampak ni še bil pravi čas. Zdaj nastaja tudi glasba, od zdaj naprej ima vsaka slika tudi svojo glasbo, tako da je zvočna in vizualna vibracija celota.

 

Zakaj Buda?

Buda predstavlja zavest. Vsaka slika je zavestno dejanje, zelo zavestno. Izvira iz zavesti. Iz česar smo. Kar smo. Buda ni dovolil, da bi ga upodabljali – zato, da ne bi zgrešili bistva. Bistvo ni v obliki, bistvo daje obliko. Ta je prelita v to sliko.

 

Kdaj ste se soočili s strahom – ste se bali teh širin vesolja, ki vas vlečejo?

Strah – definitivno. Spoštovanje, drugačna dimenzija, ki jo je težko ubesediti. Praznina. Strah je praznina. Kasneje se sprevrže v svoje nasprotje.

 

Kaj pa kamni?

Kristali so v vsaki sliki. Na nek način generirajo barvo in obliko, lastnosti koncentrirajo. Vsak kristal ima svojo vibracijo. Po merjenjih, ki so jih opravili radiostezisti, po več letih ne izgubijo svoje prvotne informacije – ostanejo čisti. Večinoma uporabljam kvarčne kristale – kameno strelo, roževec, ametist, tudi dragi kamni – topaz, rubin … Na nekaterih slikah je tudi keramika, reliefi.

 

Kaj vam asocira zlata barva?

Zlata barva prenaša svetlobo. Svetloba je na nek način čistost. Vse slike so opremljene z zlato. Slike ne prenesejo okvirja, paspartu okvir je v ozadju.

 

Kako začnete?

Večinoma ne delam skic. Pred mano je belo platno in počakam, kaj se bo zgodilo. Včasih … naredim tudi skico. Prvi stik s človekom, ki naroči sliko, mi je pomemben. Takrat dobim osnovno informacijo, vidim barvo … kasneje pride oblika, format in tako naprej. Najprej je čutenje osnovne informacije.

 

Kako se ogradite od sveta slik, ko morate v trgovino?

Na nek način takrat ko delam, živim življenje te osebe ali teh oseb, če jih je več. To pomeni tudi nujno mojo rast, spremembe. Pomembno je biti objektiven – kaj je moje in kaj ni, kako se od tega ograditi. Z leti sem se malo navadil, ampak ne še povsem, včasih sem malo odsoten – še vedno grem v trgovino, če je treba. Je pa naporno. Ne prenesem šoping centrov, kjer je ogromno nekih energij, ki se mešajo. Sem precej občutljiv, ampak moram biti, sicer ne bi mogel tega početi.

 

Se vam dogaja to, kar se pesnikom, da po izdani pesniški zbirki zbolijo?

Včasih bi se najraje ulegel in zaspal, to drži.  Trenutno sem v takem stanju, včeraj sem dokončal sliko, sem precej utrujen. To je del tega procesa, ki traja od par tednov do nekaj mesecev. Povprečno dva meseca nastaja slika, ne morem delati dveh slik hkrati – moram zaključiti eno energijo in potem začeti z drugo. Delati v dveh energijah hkrati – ne gre.

Ko ustvarjate poslušate glasbo?

Ja.

Pa ja ne svoje?

Ne. Ponavadi kakšno inštrumentalno, umirjeno, kakšne mantre, ne hard metala, rocka.

Kaj pa klasika – če bi izbirali?

Mozart, definitivno.

Ne Bach?

In Bach. Ampak prvi je Mozart, potem je pa Bach. Pred leti, ko sem bil v Salzburgu, sem stal pred njegovo rojstno hišo, s hrbtom obrnjen, nisem vedel, kje stojim. Nekaj me je začelo »polivati«, kot se reče … Vedno ko grem v Salzburg, grem notri. Nekaj me veže z Mozartom. Bach je po glasbeni plati naredil vse, kar se je dalo narediti.

Kaj pa zapisi, ki so za sliko?

Vsaka slika ima svoj opis, na začetku jih je delala Andreja Novak, že nekaj let pa jih pišem sam. Daljši zapis je o tem, kaj slika predstavlja, kaj je za pričakovati. Vsaka slika nujno prispeva k spremembi, včasih tudi neprijetni, reakcije so lahko zelo zanimive, ko pa se povežeš s svojo pravo frekvenco, je osnovno poslanstvo slike končano, potem samo še podpira nivo, ki je tebi lasten – kar si.

Zakaj so ljudje tako daleč od slikarstva od sodobne umetnosti dalje?

Ne posvečamo se sebi. Pustili smo se posesati drugim stvarem, oddaljili smo se od svoje narave, od svojega bistva – o tem se danes veliko govori, pa malo manj naredi.

Je umetnost kot čebula večplastna?

Vsaka umetnost je prehajanje iz brezobličnega v oblično, iz praznine, iz niča, v obliko. To se dogaja v različnih nivojih zavesti, subjektivno – objektivno, preko notranjih frustracij, čustvenih, mentalnih … ali iz stanja miru, stanja zavesti, ki je kar se da visoko. Tu je bistvena razlika. To velja za glasbo, sliko, roman ali poezijo, vir je enak, pot je različna.

Kaj pa groza, pravijo, da gre vsak umetnik skozi to?

Koliko sem umetnik, ne vem, dejstvo pa je, da sem šel skozi to. Bila je ena slika, ki je hotela nastati, ampak sem jo moral takoj uničiti. Zelo redko začnem dvakrat. Ko sliko začnem, ni več popravljanja. Če začnem dvakrat, začnem z razlogom. Ponavadi mi ljudje kasneje sporočijo, da so prav takrat ljudje, ki sliko naročijo, šli skozi veliko transformacijo. Prav takrat sem se ustavil in začel znova.

Se preden začnete, umaknete? Kako ego umaknete?

Distanco je treba ohranit – od sebe. Je nujna, drugače ne gre. Ko se postavim na začetek, se to zgodi. To je moje delo, poslanstvo, kljub vsem dvomom, ki sem jih že doživljal in jih še doživljam, grem naprej. Enostavno je neka sila, ki me pelje po tej poti naprej. Zaenkrat je tako. Veliko stvari v življenju sem prelagal, sem se jim hotel ogniti, sem jih zaničeval – in so se potem sfižile. To – se pa ni.

 

 

 

 

 

 

Comment