Oblečeni ste v rdeče. Je to vaša barva – barva ljubezni, tudi agresivna barva?

V zadnjem času jo res veliko nosim, ker mi pomaga vzpostaviti vez z zemljo, se prizemljiti. Po duši sem eterična, prihajam iz angelskih, nežnih sfer, ta energija pa mi pomaga povezovati se z zemljo.

Naslov vaše knjige je Po poti mojega srca. Bi bil lahko naslov tudi Po poti moje duše?

Ja, srce mi predstavlja svetišče, v katerem domuje duša in modrost in vse, kar ljudje smo. Tako sem namesto besede duša uporabila srce.

Koliko izkušenj mora človek »dati skozi«, kdaj jih je preveč – jih dobi toliko, kolikor jih še lahko nosi?

To je res, da nihče ne dobi več kot je sposoben nosit. Včasih, ko se odločamo za življenje, preden se utelesimo in se odločamo za pogodbo, za poslanstvo, je to gledanje iz nezemeljskih nivojev malo lažje kot potem, ko pridemo na zemljo. Izberemo si starše, kjer vnaprej vemo, da bomo doživljali nasilje, da je v tisti družini alkohol, da bodo mogoče tudi raznovrstne zlorabe, in se nam kot dušam zdi, da bomo vse to lahko prenesli, da smo dovolj močni in dovolj sposobni. Tudi naši vodniki in mojstri se strinjajo s tem. Potem ko pa pridemo na zemljo h konkretni družini in se vse to začne dogajati, imamo občutek z zemeljskega vidika, da je vseeno to malo preveč za nas – z vidika duše ni, vendar telo čuti bolečino, potrebuje spanje ... ta kombinacija mogoče včasih daje občutek, da je preveč, da smo si izbrali pretežko nalogo.

Kako je prišlo do tega, da ste se začeli s sabo ukvarjati, kako ste prišli na pot?

S tem sem se ukvarjala že nešteto in nešteto preteklih življenj. Nekaj podobnega, kot zdaj delam oziroma kar duša želi, da še v prihodnje delam, sem že v mnogih preteklih življenjih delala. Tudi jaz sem si izbrala težko nalogo, težko okolje in sem kot otrok vse svoje sposobnosti zaprla vase. Pri tridesetih letih sem prišla do obdobja, ko sem v sebi čutila praznino, nisem vedela, zakaj bi živela … To je bil eden prelomnih trenutkov v mojem življenju, ko sem se začela spet ukvarjati sama s sabo, hodit na dolge sprehode v narave, se naglas pogovarjat s svojim srcem, s svojo dušo in tako se mi je začelo zelo hitro odpirati. Začela sem brat knjige z duhovno vsebino, hodit na seminarje, predvsem pa ogromno se pogovarjati sama s sabo.

Poslanstvo – kako izvemo, zakaj smo tukaj? Moramo pri tridesetih priti na tla, spoznati praznino, nas mora nekdo ves čas tepsti po glavi, da to ugotovimo?

Ne. Vsak posameznik je svet zase in ima svojo zgodbo. Pri nekaterih, na primer pri otrocih, ki jim starši omogočajo, da so ves čas v stiku s svojo dušo, s svojimi vodniki, angeli, vilami – pri njih je ves čas jasno, so kanali – kakorkoli to povezavo imenujemo – ves čas odprti. Ti otroci ko odrastejo ne izgubijo stika, se ves čas zavedajo, kaj je njihovo poslanstvo, zakaj so tukaj. Drugi pa vse to velikokrat zapremo, pozabimo na to, kdo smo, od kod prihajamo, potem pa se nam mora nekaj v življenju zgoditi, da si rečemo, da je čas, da nekaj naredimo, da se začnemo soočati sami s sabo, se raziskovati. Lahko je to praznina, se nam kaj zgodi, lahko so to bolezni, prometna nesreča, lahko nam kdo od bližnjih umre ali se mu kaj začne dogajati. Lahko pa se to zgodi na lep način, pridemo v knjižnico ali knjigarno, pogledamo knjigo, jo vzamemo v roke, nas pritegne in rečemo »ups«.

Je to spomin?

Tako, nekaj nas spomni na to, kar že imamo v sebi. Lahko zagledamo kristal ali pa gremo na sprehod v naravo in pogledamo lepoto cvetov, sonce in nam pride spomin, hočemo raziskati, kaj je to. Poti, načinov kako priti nazaj v stik s sabo, s svojim poslanstvom, je neskončno. Lahko se nam začne dogajati preko sanj, imamo ponavljajoče, preroške sanje.

Zdi se, da je preteklost zelo pomembna?

Ja. Najpomembnejša je duša, ki je ves čas z nami, v sebi hrani vse spomine – od trenutka, ko je bila ustvarjena. Spomine za nazaj in vizije prihodnosti. To je ves čas z nami. Ko se začnemo ukvarjati s sabo, vse to pride na površje – vse, kar se nam je v tem življenju dogajalo in vizije prihodnosti – vse to je v nas in vpliva na naše življenje. Duša se na primer odloči, da bomo zboleli, da bi nas preko fizične bolečine opozorila na to, da je čas, da se začnemo z njo ukvarjati.

Kaj se dogaja, ko ozavestimo napake, ko bolezen predelamo – napredek?

Predelamo vzorec. Kot otrok: najprej se plazi, potem se poskuša oprijemati, v nekem trenutku vstane in hodi. Mogoče še kdaj pade, ampak potem hodi. Podobno je z nami: ko nekaj predelujemo, iz plazečega položaja vstajamo, če simbolično ponazorim.

So to ravni zavesti?

Neke vrste napredovanje, gremo naprej. Nekaj podobnega je kot v šoli, prvi, drugi razred, znanje smo osvojili, gremo v srednjo šolo, gremo naprej. Tako kot na zemeljskem nivoju, ko poskušamo priti do znanja, izobrazbe, tako je tudi pri duši. So neke vrste stopnje, modrosti, vsaka duša hrepeni po tem, da bi rasla, napredovala.

Kakšna je vloga dobrega in zlega, predvsem slabih, težkih stvari? Jih samo mi vidimo slabe, so tu za to, da rastemo, da nas uničijo?

Dve plati teme, če z eno besedo karikiram, sta. Včasih je lahko nekaj osnova za to, da rastemo; bolezen je lahko neke vrste pomoč, da rastemo in napredujemo. Duša se odloči, da bo uporabila takšno izkušnjo in nam tako pomagala. So pa tudi težke energije, ki poskušajo ovirati delovanje sil svetlobe, svetlih duš na zemlji in v teh primerih naša duša ne želi teh energij uporabiti, ampak se želi zaščiti pred njimi. Te energije pa niso namenjene pomoči nam, pač pa nas želijo na nek način onemogočiti.

Če v vpregi sveta povleče črni konj, ki predstavlja negativno, sočasno povleče tudi beli konj, pozitivne sile?

Svetloba je močna, najmočnejša sila v stvarstvu je ljubezen. Na koncu zmaga, čeprav ne jemljem tega kot boj, vedno pridemo do tega, da je ljubezen močnejša. Tudi če je manj ljudi v energijah ljubezni in svetlobe, je ta moč toliko večja, da dejansko beli konj slej ko prej potegne ves voz naprej. In potem ima tudi črni konj možnost, da vidi in sprejme to, kar beli konj dela in poskuša priti na njegov nivo ali pa omaga.

Kako lahko človek v trenutku vstopi v svet, ki ga opisujete, ko ga na vsakodnevni ravni bombardirajo vse mogoče slabe novice, kako naj se pred njimi zaščiti in hkrati je prisoten.

En način je, da se poskusimo že fizično izolirati od tega, da beremo čim manj slabih novic in se bolj osredotočamo na nas, kaj je tisto, po čemer hrepenimo. Če je poročilo, kako nekdo muči živali, se poskušajmo zamisliti, kakšen odnos si resnično želimo imeti z živalmi, poiščimo nasprotno sliko, nasproten občutek temu. Ko je sil in napadov iz okolja veliko, je vzdrževati notranji mir, povezanost z ljubeznijo, svetlobo, svojo dušo, delo štiriindvajsetih ur na dan. Pomaga, če velikokrat vsaj pomislimo, zaprosimo za to energije svetlobe, naše vodnike, angele, samoroge, vile, mojstre, vse tiste, s katerimi se čutimo resnično povezani, da nam pomagajo, nas zaščitijo. Najboljša zaščita je resnica, poznavanje samega sebe. Zavedanje, kdo smo. Bolj kot nam je to jasno, bolj dobivamo občutek moči, trdnosti, prizemljenosti in potem te energije ne morejo več do nas, negativne informacije ne pridejo do nas, avtomatsko vzpostavimo ščit pred vsemi negativnimi vplivi na materialnem, čustvenem ali na katerem koli nivoju?

Kako razložiti, da se nam določene negativne situacije npr. v službi stalno ponavljajo?

Gre za vzorec, ki nas vedno znova opozarja. Lahko tudi v zakonu, ko se nekdo loči, dobi novega partnerja in se mu zgodba prejšnjega zakona ponovi. Ali pa se preselimo v Avstralijo in mislimo, da bo tam vse v redu. Ampak duša gre z nami in ta vzorec tudi in te težave tudi, v drugem okolju, preko drugih ljudi se nam ponovi ista zgodba.

Kako pa je pri boleznih – mama je imela raka, zdaj ga bomo še mi imeli?

Gre predvsem za vzorec, velikokrat že otroci posrkamo vse vzorce svojih staršev, kar dobimo po liniji prednikov in če mama nečesa ni predelala in je to povzročilo raka, otrok ta vzorec – energijo srka vase, raka dobi, ker so mamini nepredelani vzorci šli vanj.

Kako lahko pomagamo nekomu drugemu?

Najlažje tako, da pri sebi tisto predelamo. To najbolj velja za družino – včasih me kdo vpraša, kako lahko pomagam svojemu sinu. Tako, da pogledaš, kaj sam delaš?

Če je nekdo bolan …

Kakršna koli dobra misel pomaga. Pomaga, da prižgemo svečko, zaprosimo angele, da jim pomagajo … Vse pomaga, vse je na nekem nivoju simbolika, ko imamo dober srčen namen, vse pomaga. Pomaga objem, karkoli. Če začutite, da morate prijateljici podariti knjigo … če začutimo, da ji bo to pomagalo, to naredimo. Včasih začutimo, da moramo povedati resnico, meni se pa zdi, da se s tabo to in to dogaja?

Kako je nastajala ta knjiga, zdi se, da je knjiga o potovanju vase?

Zgodbe so dnevno nastajale, kakšen dan dve, včasih nobena. Kot bi moja duša čakala, da vzamem svinčnik v roke in zapišem, kar ima povedati. Je neke vrste dnevnik, zato sem jo tudi razdelila na pomlad, poletje, jesen in zimo – tako, kot je nastajala. Neke vrste notranja izpoved … poti. Zato sem tudi dala v naslov pot.

V knjigi srečujemo drevesa, cvetove, živali – zakaj je ta pristni stik tako pomemben?

Zaradi samega čutenja, ljubezni. Obožujem vrtnice, ko zagledam cvet se mi zdi, kot da me premakne v stik s sabo, da me lepota vrtnice popelje v svet te čarobne energije, v stik s svetlobo, z Bogom, kakorkoli že tisto Največ imenujemo. In to je v vsakem človeku – otroško čutenje, lepota, ljubezen, občutek za majhne stvari, majhne pozornosti. Kaj pa je Bog? Je nekaj, kar je nad nami, ampak Bog se na zemlji izraža skozi vse, skozi piškot, skozi svečko, skozi vaše oči, skozi pogovor.

Srednjeveški mistiki so videli dokaz za obstoj Boga v vsaki najmanjši stvari, metafizična prisotnost stvari.

Vse je dokaz, če znamo, kot bi rekel Mali Princ, videti, kar je očem nevidno, kar je očem skrito.

Kaj pa strah?

Strah nas lahko zelo zelo onemogoča. Velikokrat se ne upamo povezati s svojo dušo, z ljubeznijo, z vsem, kar smo, ravno zaradi strahu. Velikokrat so na zemlji duše izpostavljene mučenjem, trpljenju in ko želimo narediti korak naprej, začutimo strah. Na primer: začutimo, da je čas, da napišemo knjigo, ampak ker so nas nekoč v preteklem življenju sežgali na grmadi, nas je strah, ko želimo spraviti knjigo v javnost.

Kako se znebimo strahu?

Vsa energija teme – vse to je strah. Strah, da ni služb, da ni denarja, da je pomanjkanje. Ljudje to vsrkamo vase in recimo ne pustimo službe, ki ni v redu, ker nas je strah, s čim bomo preživljali sebe in otroke. Umetelno se strah dela na kolektivnem, Zemljinem nivoju, drugo pa so naši strahovi, povezani z dogodki v tem ali v preteklih življenjih. Pri tem najbolj pomaga soočenje: me je strah, od kod ta strah prihaja – občutke moramo spustiti ven, jih ozavestiti. Velikokrat so ti strahovi zapisani zelo globoko v naših celicah, v našem celičnem spominu in nam lahko povzročajo bolečine, ko pa se soočimo z dogodki, ko pride resnica, se to sprošča in tudi telo samo se sprosti, strah potem nima več takšnega vpliva.

Kakšna je povezava med mikrokozmosom in makrokozmosom?

Zelo smo povezani. Po eni strani je to zelo negativno, po drugi strani pa je to v pomoč. Če samo enemu uspe, recimo, predelati nek strah, potem s tem da možnost in odpre vrata, vsem sedmim milijardam ljudi. Tukaj je vloga vodij, rešenikov, modrecev, kakorkoli že imenujemo te ljudi, kot so bili Buda, Jezus, Marija Magdalena in tako naprej, ker če je samo enemu uspelo nekaj predelati, je to potem upanje, rešitev, vzorec, vsi si s tem lahko pomagamo. Na energetskem nivoju smo veliko bolj povezani kot na fizičnem nivoju. Če samo enemu nekaj uspe, je možnost za celo stvarstvo, če nam na Zemlji uspe nekaj čudovitega narediti, je to za celo stvarstvo, za cela osončja nova možnost, novo zavedanje. Mikrokozmos vpliva na makrokozmos.

Notranji mir. Ga nimamo, pa se zavedamo, da ga nimamo in ga nimamo, pa se ne zavedamo, da ga nimamo. Kaj je slabše?

 

Definitivno drugo. Kot to, da nič ne vem, pa vem, da nič ne vem, vem več, kot če ne vem, da nič ne vem. Če se zavedamo, da smo notranje nemirni, smo že na dobri poti, da bomo nekaj naredili. Najhujše je ne zavedati se, da smo živčni, nervozni, da potrebujemo nek korak naprej …

Kako nagovorite otroke?

Otroci nagovorijo mene. Otroci so izredno odprti, velikokrat bolj kot odrasli. Ko sem delala z otroki, so veliko hitreje dojeli, za kaj gre, veliko bolj iskreni so, direktni. Povejo, me srbi, to mi ni všeč … Lažje je delati z otroki, kot z odraslimi, manj je zavor, kaj bo, če nekaj povem – odrasli velikokrat filtriramo stvari, pri otrocih pa steče.

Kako pomembno se vam zdi samoopazovanje, samogovor?

Meni zelo. Samogovor mi je bil neke vrste terapije, čiščenje in  soočenje s preteklostjo in istočasno za pridobivanje modrosti, znanj, za odpiranje svojim sposobnostim. Meni je to eden najboljših načinov za stik samega s sabo. Ljudje premalo dajemo poudarka temu, kako se počutimo, kaj čutimo.

Kakšno povezavo vidite med notranjim in zunanjim stanjem človeka, med mislimi in na primer zlomom noge?

Naše življenje tukaj je en kup simbolov. Vsaka stvar nam poskuša povedati zgodbo, nas nagovorit, nam predati sporočilo, usmeriti nas na pot k sebi. Nobena bolezen, nobena nesreča ni brezvezna. Želi nas na nekaj opozoriti.

V knjigi se zdi, da so besede prihajale od drugod, ni logičnega besednega reda …

Zgodbe padajo skozi mene, kot skozi svojevrsten kanal in zgodbo moram napisati točno tako, kot v tistem trenutku prihaja skozi mene, v neki kombinaciji poezije in proze, morala sem na tak način zgodbe napisati, niso pa vse napisane na enak način.

Gre za energijo besed?

Ja, definitivno. Slovenski jezik je izredno močan. Ko govorimo, je kot če posnemamo utripanje srca in tudi ta energija je poskušala delovati skozi mene in zato tudi drugačen besedni red, da zbudi našo dušo, naše srce, našo energijo.

Nekje ste zapisali, da ste ponosna Slovenka, pa ravno Slovenci smo trenutno tako na dnu. Kaj je tisto, kar nas opredeljuje? Zakaj smo tako na dnu? Široko vprašanje …

Ja, ampak je zelo povezano. Pravzaprav smo na dnu ravno zaradi tega, ker se Slovenci ne zavedamo, kako globoke korenine imamo, kakšna je naša resnična zgodovina. Danes smo videti kot mogočen hrast, ki nima korenin in nam ta mogočnost popolnoma nič ne pomaga, ker smo izgubili svojo identiteto, svojo narodno zavest. K temu je močno pripomogla zgodovina, ki nas je sploh v zadnjem času poskušala prikazovati kot narod, ki smo vedno nekomu podjarmljeni. Uradna zgodovina predstavlja zgolj majhen del naše zgodovine, površinsko zgodbo. Ne govori se o velikem ozemlju, na katerem smo bili, o povezavah našega jezika s sanskrtom, o naših simbolih, čeprav informacije počasi prihajajo na dan. Slovenci smo eden najbolj čistih ostankov svetlih duš, energij, ki so bile kadarkoli na zemlji, imamo veliko neposrednih povezav z Bogom, z nebesi, kakorkoli že to poimenujemo in je čas, da se vsega tega spomnimo. V Sloveniji smo trenutno izredno močno energetsko razvite duše, namensko smo si izbrali Slovenijo.

Kaj moramo torej narediti?

Spomniti se, kdo smo. Vsak lahko to naredi preko samega sebe, da začuti moč, ki je v slovenskem narodu. Lahko si pomagamo z našimi bajkami, pripovedkami, legendami, imamo zelo močne legende (Zlatorog, bele žene, Triglav itn.). Več ljudi se bo tega zavedalo, več naredimo za vse nas, smo spet pri mikro-makro odnosu. Poglejte naše športnike, naši ljudje so izjemno uspešni povsod, veliko bolj nas zunaj cenijo, kot se znamo sami. Čas je, da vsak pri sebi skuša preseči nepomembnost, majhnost, brezveznost, če tako rečemo. Notranje smo Slovenci zelo žalostni, tudi jezni, ker smo pozabili svoje korenine – ne znamo se ceniti in spoštovati, se dvigniti in postaviti meje. Nimamo zavedanja, da smo kljub majhnosti sposobni sami preživeti – ne v smislu izolacije, pač pa je tu velika narava, ki nas podpira, imamo ogromno kulturnih možnosti, možnosti turizma, kmetovanja, duhovnih potencialov.

Nekaj vprašanj smo zastavili še Valeriji, ki je preizkusila terapije Milene Matko:

Kakšna je vaša izkušnja, kje ste se srečali z Mileno Matko?

Odločila sem se za delavnico, ker me je z več vidikov pritegnila, ko sem iskala odgovore na vprašanja, ki so me v zadnjem času zelo nadlegovala. Rekla sem si, grem pogledati, čeprav sem na začetku dvomila – joj, spet ena delavnica … Moram reči, da je bilo zame prvič, da se stvari konkretno poimenujejo.

Večkrat ste se k njej vrnili?

Delavnice so zgrajene po čakrah, vsaka čakra ima svojo temo, imamo domače naloge, obravnavamo, kaj nas zadržuje pri določeni stvari, zakaj ne naredimo koraka naprej …

Kaj ste uspeli spremeniti, kje vam je tako pomagala?

Sem še zelo v teh procesih doživljanja, grem skozi zelo težke stvari, ki so bile prisotne in vidim, zakaj – gre za konkretne dogodke v preteklosti, v mojem življenju, tudi gre za prejšnja življenja, vse skupaj je med sabo zelo povezano. Iščem mir sama s sabo, ne slišim več določenih stvari, se umirjam, prihajam k sebi.

Ste pesnica – pesmi bolj ali manj nastajajo zdaj?

Trenutno je bila predzadnja delavnica zelo močna, na prvih nisem slutila, kaj me čaka – bilo je tako močno, tako hudo, da je bila potreba pogledati, sprejeti, iti skozi bolečino in jo spustiti … zdaj pišem zgodbo, ne vem, če bom imela moč končati, ampak se ne postavljam pod pritiske.

 

 

Comment