Dr. Iztok Ostan: Beljakovine za življenje in smrt - 25. 2. 2015

Diplomirani ekonomist, doktor sociologije, ki predava človeške vire na Fakulteti za    pomorstvo in promet – skratka, akademski človek začne iskati zdravje, ko mu zdravje odpove. Vaša pot iskanja – kje vse ste trkali, da bi vas pozdravili?

Do leta 1983, ko mi je po šestih letih kroničnega obolenja jeter in trebušne slinavke internist svetoval, naj zaprosim za invalidsko upokojitev, se z zdravjem nisem kaj dosti ukvarjal. Takrat pa sem, šokiran od zdravnikovega predloga, poprosil za drugo mnenje priznanega slovenskega internista. Pri prvem pregledu je izrazil dvom, da sem tako resno bolan.  Čeprav je domneval, da je moja največja težava huda ošibelost od stroge diete in počivanja, se je vseeno odločil za ponovitev vseh zdravniških pregledov, vključno s punkcijo jeter. Dokler ne dobim izvidov, pa naj poskušam živeti čim bolj normalno, mi je svetoval. V poletnih mesecih, ki so sledili, sem začel najprej več hoditi, potem postopoma tudi teči, bivati na svežem zraku… Konec poletja sem se na Cooperjevem testu prepričal, da sem dosegel že kar dobro kondicijo. Na jesen pa me je omenjeni priznani internist na pregledu obvestil, da se je zmotil; testi so namreč pokazali, da sem res resno bolan. Ko sem mu povedal, kakšno kondicijo sem vendarle pridobil, je rekel »Kar tako naprej!«. In tako sem šel naprej. Leta 1986 sem pridobil prve izkušnje s postenjem, ki ga od takrat izvajam redno. Od leta 1993 do 1995 sem bil presnojedec. Začetno navdušenje s to prehrano (odprava kroničnega vnetja ušesa, ki mu antibiotiki niso bili kos), se je prelevilo v razočaranje, saj sem bil po letu in pol »sama kost in koža«, zobje so se krušili, izpadale so zalivke… Takrat sem ugotovil, da se moram stvari lotiti študijsko: najprej je potrebno študijsko preveriti, kaj je res varno in učinkovito in šele potem uvajati spremembe.

Kot znanstvenik se osredotočite na problem, raziščete, kaj vse so po svetu o tem že povedali drugi, skombinirate vse modrosti skupaj in …. dobite rešilni prašek, ki ga najprej preverite na sebi in svojih bližnjih. Je tako?

Tako je. Vse sam temeljito preizkusim, toda šele, ko je dovolj strokovnih dokazov, da je sredstvo varno in učinkovito.

Nazaj k naravi in naprej k naravi. Morda bi lahko rekli tudi nazaj k naravi + naprej k znanosti?

Bolje je reči: nazaj k naravi in naprej k naravi (po znanstveni poti). »Naprej k znanosti« ni vedno sinonim napredovanja k reševanju problemov, ki tarejo ljudi. Znanstveni sistem je žal usmerjen le k razlaganju sveta. Kot je dejal že Marx, so filozofi (enako velja za znanstvenike) svet samo razlagali, treba pa ga je spremeniti. Treba je narediti svet boljši, bolj človeški. V akademskem svetu je bistveno le to, da »publiciraš«, da objavljaš v uglednih znanstvenih revijah in da se drugi znanstveniki sklicujejo na to, kar si napisal. Skratka,ugleden znanstvenik lahko postaneš s članki o boleznih živine, čeprav so vse živali poginile.   Vse življenje me zanima, kako (tudi s pomočjo znanosti) spremeniti svet, da bo bolj v skladu s človekovo naravo. Zato z novimi znanji naprej k naravi!

Ugotovitve sodobne znanosti vsakih nekaj let na laž postavijo ali pa vsaj zajetno dopolnijo staro znanje. Vi ste najprej odkrili pomen MAP, potem, da ne gre brez probiotikov, tem dodali še prašek žive vode … Ne dvomim, da boste dolgo živeli – pa boste vsakih pet/deset let zbirki dodali še en prašek, brez katerega ne gre?

Moj prehranski sistem ni popoln. V prehrano, ki jo priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (to seveda sprejemam) sem vnesel nekatere dopolnitve, s katerimi je možno zadovoljiti nekatere potrebe na optimalnejši način kot z običajnimi živili. Iskal sem najboljše.  Kar se tiče optimizacije beljakovinskih potreb z MAP, obstajajo dokazi, da je sestava aminokislin v MAP za človeka idealna. Tudi kar se tiče vode, oživljene z mineralnim prahom FHES, obstajajo trdni dokazi, da z njim dosežemo kakovost vode, ki je zelo blizu optimuma. Možno je, da bodo našli še kaj boljšega od omenjenega. Vsekakor pa je moj prehranski sistem potreben optimizacije z vidika rudnin, vitaminov, esencialnih maščobnih kislin in tudi probiotikov. Ni torej učinkovit zato, ker bi bil optimalen, pač pa zato, ker z njim lahko izjemno dobro potešimo nekatere prehranske potrebe, ki so za zdravje ključnega pomena (voda, beljakovine, dobra črevesna flora). Pravim jim telesne makrostrukture. Ko to »spraviš v red«, gre vse lažje. Za nadaljnjo optimizacijo pa je vedno prostor.

Mati narava je nepopolna, naše bitje je nepopolno. Bakterija je na nek način popolnejša od človeka (vsaj s stališča aminokislin), značaj imamo podoben kot višje opice ... Je kaj, kar ni nepopolno?

Vsa bitja smo nepopolno prilagojena na okolje, pravi biolog Richard Dawkins s svojo teorijo iz leta 1982. Hrana je bistveni del okolja. Če sprejemam Dawkinsovo teorijo, je logično sklepati, da nobeno bitje ni popolno prilagojeno na nobeno hrano. Popolne prilagoditve narava v evoluciji preprosto ne zmore. Prilagodi nas toliko, da »gre rod naprej«. Ko sprejmeš to novo izhodišče razmišljanja, to novo paradigmo, je lažje razumeti mnogotera protislovja v naših prehranskih potrebah. Med drugim tudi protislovje med našo vegansko  in vsejedsko naravo.

S stališča beljakovin – je boljše vegetarijanstvo ali vsejedstvo? Sami ste poskusili oboje, kaj uživate zdaj?

Živalske beljakovine spodbujajo razvoj raka in skrajšujejo življenje. To velja tudi za mlečne izdelke in jajca, ne le za meso. Povzetke raziskav, ki to prepričljivo  dokazujejo, sem povzel v svoji knjigi Beljakovine za življenje in smrt. A živalska beljakovinska živila imajo višji izkoristek beljakovin in so zato boljša za rast in reprodukcijo. Narava daje prednost reprodukciji, zato je celo človeku podobnim opicam, ki so vegetarijanke, vsadila močno željo po mesu. Samci gredo občasno na lov, samice pa jim celo ponujajo spolne usluge, da bi prišle do mesa. Vegetarijanec sem bil v času svojega presnojedstva. Hrana živalskega izvora mi je všeč in jo uživam, vendar vnos živalskih beljakovin omejujem. Če bi se omejil le na to, bi – kot večina vegetarijancev – zaužil manj od optimalne količine beljakovin. Zato primanjkljaj beljakovin odpravljam z aminokislinami MAP.

V predavanju ste omenili, da ločevalna dieta nima znanstvene utemeljitve, čeprav je pri nas zelo priljubljena. Kako vi kombinirate živila?

Ne uporabljam ločevalne diete. Jem torej skupaj na primer sir in kruh, kar ločevalna dieta odsvetuje. Po tej dieti naj bi bila prebava zaradi združevanja beljakovin in ogljikovih hidratov v istem obroku slabša. Sam sem si jo izboljšal in jo tudi vzdržujem z bio probiotiki tipa EM. Če izboljšaš črevesno floro do take mere, da blato ne smrdi (to je pravo zdravo stanje), potem je prebava močna in tudi težje prebavljivo hrano zlahka prebavimo.

Toliko protislovij ob eni omejujoči aminokislini – metoninu. Kako to?

Ne vem, zakaj. Tako pač je v kemiji vretenčarjev. Beljakovine živalskega izvora imajo presežek te esencialne aminokisline. Ko se ta presežek razgradi, nastanejo iz nje močni dušični strupi; med njimi homocistein, ki spodbuja razvoj kardiovaskularnih bolezni in raka. A te bolezni se praviloma razvijejo šele v post-reproduktivnem obdobju. Narave pa ne zanima naše zdravje po Abrahamu. Za naravo, ki jo zanima le reprodukcija genov, je najbolje, če gremo takrat čim prej pod rušo in naredimo prostor za nove gene. Domnevam, da prav zato ne rešuje problema presežka metionina. To moramo rešiti sami: čim manj živalskih beljakovin in več rastlinskih, manjko vnosa pa nadoknaditi z MAP, ki je rastlinskega izvora in nima presežka metionina.

Optimizacija beljakovin z naravno prehrano je, kot ste ugotovili s svojim raziskovanjem obsežne literature, nemogoča. Ali je res potrebna?

Milijone in milijone let so naši predniki živeli z naravno - neoptimalno hrano. Tako bo lahko tudi v bodoče. Za normalno reprodukcijo to zadošča. »Zadostno« pa še ni »odlično«. In včasih se lahko zgolj z odličnimi rešitvami izkopljemo iz hudih težav. Starejši naravne beljakovinske hrane ne morejo dobro prebaviti in prav tako ne morejo dobro izločiti množice strupov, ki se sproščajo iz nje v presnovi. Ker nam manjka beljakovin, začnemo na stara leta »jesti sami sebe«. Zmanjkuje nam mišic, ker iz njih telo črpa beljakovine za imunski sistem, za prepotrebne hormone in encime, za hemoglobin… Podobno velja za mnoge ošibele od hudih bolezni.  Ne pomaga več ne šató ne kurja juhica, da se okrepiš … Takrat je dobro vedeti, da obstajo tablete tipa MAP, ki te lahko okrepijo v dveh do treh tednih. 

Na predavanju sem dobila občutek, da za človeka A in človeka B veljajo enaka pravila: toliko beljakovin, toliko ogljikovih hidratov, maščobe, vitamini … Pa je to res, se ljudje razlikujemo le kemično/biološko, po fizisu?

Seveda se med seboj razlikujemo. Toda vsi smo ljudje, pripadniki iste biološke vrste. Za vse nas je značilno, da potrebujemo za idealno beljakovinsko prehranjenost le 8 esencialnih aminokislin v idealnem razmerju (MAP). Teh pri normalni aktivnosti (moški in ženske) potrebujemo 0,4 gramov na kilogram idealne telesne teže, kar je dokazal leta 1998 objavljeni znanstveni članek (Lucà Moretti). V klinični študiji so to preverili na 60 prostovoljcih obeh spolov in različnih krvnih skupin. Ljudje imamo različno učinkovito presnovo, a ko gre za potrebe celice, jim je treba zagotoviti dnevno 0,4 gramov esencialnih aminokislin (neto – brez odpadka) v razmerju MAP na kilogram idealne telesne teže. Točno toliko ga izkoristijo (99 %) in ni nič preveč ali premalo, praktično ni odpadka (1%).

Koliko na vaša odkritja vpliva tudi prenos znanja na ljudi in povratne informacije, ki jih dobite od obolelih in ozdravelih? Vas pozitivni odzivi ženejo naprej?

Izkušnje (moje in drugih) niso znanstveni dokaz, da nekaj učinkuje oziroma da je varno. To mora najprej znanost dokazati. Seveda pa so izkušnje pomembne. Če je nekaj znanstveno dokazano, a ljudje ne čutijo izboljšanja, stvar pač ni kaj dosti uporabna. Prava pot se zame začne šele, ko vidim dobre rezultate. Če si kdo pomaga z nasvetom, ki sem mu ga dal, je poplačan ves vloženi trud.

Ljudje radi spoznavamo izkušnje drugih pri podobnih težavah, kot jih imamo sami. Tudi zato sistematično zbiramo izkušnje o uporabi MAP, FHES in probiotikov EM na spletni strani www.iztokostan.com.

Kako premagujete skepso do novih odkritij, ki je je v znanosti včasih več kot med laično javnostjo?

Če hočeš videti nova obzorja, se moraš podati na rob sedanjih obzorij. Skepsa do novosti je nujna, saj nas varuje pred napačnimi koraki. Premagujem jo po eni strani znanstveno, tako da o novostih vedno iščem znanstvene potrditve. Včasih pa teh ni toliko, kot bi želel, in kak dvom vseeno ostane. Da si upam storiti korak naprej, si pomagam z drugimi znanji. Če je novost manjkajoča ploščica v tem mozaiku, stvar začnem sam preizkušati. In ko je za mano dolgo obdobje preizkušanja, si upam povedati tudi drugim. Doslej sem imel kar srečno roko pri izbiranju novih poti. 

Pravite, da je resnica celota, da ni le ena plat, da se mora znanstvenik zavedati tudi druge plati. Ste kdaj podvomili v svoje ugotovitve?

Že na podiplomskem študiju sem ugotovil, da je resnico sicer mogoče spoznavati, a je znanje posameznika o njej vedno omejeno, nepopolno. Zame ni avtoritete ne v znanosti ne v religiji ali politiki, ki bi imela v zakupu absolutno resnico. Moja resnica je nepopolna, tako kot je nepopolna tudi resnica drugih, zato pa nič manj vredna. Za moje življenje je moje prepričanje največ, kar imam. Tako gledam tudi na resnice drugih. In tako delujem. Vedno s polnim srcem za tisto, v kar verjamem. Seveda pride trenutek spoznanja novosti, ki prevrednotijo stara znanja. Tako hodim pot, ki gre sedaj bolj desno, pa spet bolj v levo, ki je drugačna od poti, v katero sem nekoč verjel, a je v določenem trenutku vedno v skladu z mojim tedanjim prepričanjem.

Kolikšen pomen dajete duhu, dobri volji, veselju, glasbi, soncu, zelenju, odnosu do stvari?

Že šestleten sem se redno usedel v kinu tik ob izhodu, da sem lahko zbežal, ko je bila kaka scena nasilja ali ponižanja. Ljudje ne delamo samomorov zaradi slabe hrane, pač pa zaradi razčlovečenja, odtujenosti od samega sebe in od drugih. Vse življenje posvečam svoj napor iskanju poti za odpravo temeljnega človeškega problema – odtujenosti. Proučevanje prehrana se zdi korak od te poti. Pa ni. Res je, da prehrana ni moja primarna študijska skrb, a je pomemben del v razumevanju človekove narave, njegovih protislovij. Spoznavanje naše prehranske narave je kamen v mozaiku širše podobe človeka. Človeško dostojanstvo, ki me najbolj skrbi, je nekaj, kar se vse bolj potaplja. Zdi se mi kot Titanik. Lepo je, če je na Titaniku glasba, da se znamo sprostiti in s tem tudi okrepiti svoje življenjske moči. To redno počnem. A to ne reši potapljajočega Titanika, ki me v resnici zanima. Lasje in brada mi že krepko sivijo. Upam, da bom pred slovesom uspel dati kak prispevek tudi k reševanju problema izumiranja človekovega dostojanstva, ki me najbolj teži.

 

 

Comment